DRAGI RICHARD

Odkar te ni, so sence daljše.
Ne vem, ali je kriv letni čas
ali pa se krajšajo moji dnevi.
Nekateri minejo, ne da bi se sploh zdanilo
in večinoma dežuje, Richard,
neustavljivo dežuje.
Tako na drobno in neslišno,
da ne skali niti gladine.

Včasih se mi zazdi, da se mi nasmehneš
iz odbleska kakšnih sivomodrih oči
spet drugič nisem prepričana,
ali si zares obstajal.

Vse barke so odveslale v jasnino,
jaz pa kar ždim ob privezu.
Galebi vreščijo name
in kos vrvi, ki ga valjam med prsti,
je že čisto nacefran.

Trikrat okoli S,
sedem navojev,
enkrat skozi zanko
in na koncu dobro zategni.

KAJ?

Čaj?
Kava?
Kava?
Čaj?
Čava?
...
kaj???

MINILO JE LETO

minilo je leto in trave so te zopet prehitele
sediš na svojih lastnih ramenih
a še vedno ne vidiš prek
s konico jezika okušaš sol
dvomiš vase
dvomiš v sol
dvomiš vanjo
ki je prisedla in odšla
in je pustila za sabo vonj po sandalovini

LILIJE

krasijo te lilije
še nikoli nisi bil tako navzoč
srebaš iz studenca
in veliko jih je, ki čakajo
da jim natočiš
iz vedno istega začetka
ki je tudi neizpodbiten konec
česa?

NITZSCHE JE IMEL PRAV

Bog je mrtev.

Ubila sva ga, ko sva igri odstranila pravila

Od takrat dalje nisva imela več česa kršiti

PRIPADNOST

obrazi niso dovolj
bistvena je dolžina
stopnišča
po katerem se povzpneš do dna
ali vrha
kakor obrneš
in so dnevi
ko še lasten drek ne diši domače

SRANJE

v stanovanju staršev
ki jih ni v stanovanju
tičijo ključi mojega avta
v katerem ni ne mene
ne staršev
so pa ključi od stanovanja
tistega od staršev
ki jih ni v stanovanju
v katerem so ključi od avta
v katerem so ključi od stanovanja
v katerem so ključi od avta

POMLADNA

nisi le okrušek časa
vtkan si v zadnjem izdihu
preden vzbrstijo sanje
izvezen v prvem jutranjem
vzletu škorcev
nekdo te je dahnil vame
iz ust mu je zadišalo po pomladi
in zdaj tudi čebele
brenčijo tvoje ime

ZAKAJ SEM PESEM

Pretresljiva mehkoba okusa
po beli kavi
me vsako jutro spomni,
da lahko topli skodelici zgolj z besedami
določim karakter.

Potemtakem je z njimi
določljiv tudi karakter
pomečkanih rjuh,
nepomite posode in
praznih steklenic.

Bela kava me vsako jutro znova opomni,
da je karakter pomemben.
Bolj od okusa, vonja ali umitih las.

In da je pesem brez karakterja
zločin nad jezikom.

Tako vsako jutro,
ob skodelici bele kave, ugotovim,
da sem tudi sama lahko pesem,
dokler imam karakter.

In sem tako morda tudi jaz nekomu
v mrzlem jesenskem jutru
skodelica vroče
in nekoliko presladke
bele kave.

UOKVIRJENA

Na steni zeva pravokotna praznina.

»60x80, ne rabite merit.«

V četrtek bo končano. Mogoče v petek. Odvisno od dobaviteljev.
Ko se vrne, bo zavzela nekoliko več prostora.
V vsako smer nekje 5 do 7 centimetrov, nisem čisto prepričana.
Izbrala sem tistega s paspartujem, da ne bo tako utesnjena.
Da bo lahko dihala.
Mora dihat.

Praviš, da so okvirji dobra stvar. Da brez okvirja vse skupaj
deluje nekoliko surovo in neurejeno. Preveč divje.
Tako pa bodo končno zakrite nepravilnosti.
Kot recimo tista modra packa na desni stranici.

Ne samo slika. Tudi jaz sem polna pack.
Menda bi pomagalo, če bi se končno odločila.
Za enega.
(Ne moreš imeti dveh.
Ali treh.
Ali celo štirih!)
Enega ličnega.
Tistega, ki je všeč večini.

Brez paspartuja.

PONOŠENE ULICE

Mesto je ovito v žametno plast nostalgije,
kot bi nanj v moji odsotnosti odpadlo
nekoliko preveč jeseni.

Zelenomodra krivulja
še vedno vztrajno ločuje moje namere
med zatočiščem
in skorajda vsem ostalim.

Nerodno stopicam po obrisih svojih sledi v betonu.
Nekaj številk premajhne so in preredko posejane.
Večina jih vodi od rumene šole do lukenj v kamnu,
kjer so se med travo sončili martinčki.
Nekoč sta izmed vseh manjkala dva.
Lazila sta po steklenih stenah na moji mizi.
Zdaj lukenj ni več in manjkajo vsi.

Kot bi lahko zmanjkala tudi jaz.
Če mi šiptar na vogalu ne bi hitro
in brezkompromisno
določil pripadnosti.

»Gratis tvoja najljubša tortica. Saj veš, za redne stranke.«

POGOVOR OB ČAJU

pogovor ob čaju
čaj ob pogovoru

korak s korakom
prsti med prsti

dejanja pred mislimi
jutro po večeru

ZENONOV PARADOKS

Čakam te na razmejišču dveh usod.

Ko premagaš prvo polovico poti do mene,
je vsaka naslednja dvakrat krajša.
Gledam te, kako razpolavljaš razdalje
in ti maham iz neskončnosti.

Že slišiš moj šepet.

"Teci hitreje."

NOKTURNO V DES

Če bi analizirala razmerje med črnimi in belimi,
ki si jih zvečer lahkotno preigraval
na moje razglašene misli,
bi ugotovila,
da bo pred reprizo
nujna izpeljava
v kakšno manj temačno tonaliteto.

NA KONCU

Pravzaprav je tisto,
kar na koncu loči
nič od vsega
le vprašanje,
ali boš skočil.

Brez
opozorila
priprav
odgovorov
preračunavanja
odštevanja.

Z odprtimi očmi.

Le z zagotovilom,
da ob pristanku
ne boš sam.

ENA ZA NAJU

Ena zate.
Ena zame.
Ena za oba.
Ena za izgubljene.
Ena za najdene.
Ena za zveste.
In spet ena za naju.
Ena za vse.
Ena za nikogar.
...
In še ena za naju.

Morje je mirno in obzorje ni daleč.

Ena za sonce.

Ki vsak večer potone za tem
prekletim otokom.

Ena za Boga.

On ne more več umreti.
Sva ga že davno pokopala.

Ena za preteklost.

Za bolj svetle noči.

Ena za noči.

Zmanjkuje steklenic.
Odprla bova nove.
Napisala sporočilo.
Ne. Opozorilo!!
Da priporočava drugo pot.
Absolutno drugo.
Ne najine.
Drugo.

Ena za naju.

HILBERTOV HOTEL

Sobe so bele.

Mastne kaplje polzijo preko toniranega stekla
in mečejo sence na neoporečnost sten.

Spajam skupaj osamelce jasnih noči.
Kaplje pa polzijo.
Čisto počasi.
Med tresočimi se prsti.
Preko v kamen vklesanih sotočij.
V razpoke v temeljih.

Izpirajo modrino tvojega pogleda.
Izpirajo besede.

Odprla sem vsa vrata neskončnega hotela.
Ena za drugimi.
Vse sobe so bile bele.
In v nobeni ni bilo tvojega imena.
Danes ne.

Morda jutri.

KITA

Razčesala sem nepregledno
goščavo spominov in
si iz trenutkov, ki sva jih
preživela skupaj, spletla kito.
Segala mi je prav do dna razuma.

Vanjo sem skrbno vpletla vse
dotike in nežni sij tvojih oči.

Na koncu sem jo zvezala z dolgim trakom,
stkanim iz nikoli izpolnjenih obljub.

Ljubeče sem jo motrila, s prsti
gladila njene sijoče zavoje,
nato pa vzela nož
in jo odrezala.

Pravijo, da mi kratka frizura bolj pristoji.

OKROG POLNOČI

Dan se je danes plazil čisto
počasi. Počasi, da bi se
skoraj izplazil še v večer, če
večeri ne bi bili tako trdno
zasidrani v svoje lastne
harmonije.

Nič se več ne plazi tako počasi,
kakor najini dnevi.

Nežni ritem jazza in tesno
objeta balboa prestopata
bregove treznosti. Mirno
se sučeva po neštetokrat
uhojenih dialogih.

Najine besede so zbrane
v debeli knjigi standardov.

Ella Fitzgerald naju
ziblje v zadnji ples.

Izgubila sva načrt za
novo Papirnato luno.

Morda pa Ni bila za naju.

SREDA

Zrak je tako gost, da bi lahko ugriznila vanj.
Pomešal se je z vonjem stopinj, ki
si mi jih pustil v preplitki zavesti.
Duši me. Z neizmerljivo težo.

Zdramim se iz negibnega prežvekovanja
grenkih misli in poskusim z levim očesom
izostriti prihodnost.

Nekje tiktaka ura.

Vsak enakomeren udarec zaluča čas za korak
bližje neskončnosti, limita mojih življenjskih
funkcij pa eksponentno strmoglavlja proti ničli.

To ni moj dom.

Ure v mojem domu ne tiktakajo. Moj dom je
tam, kjer vsako sredo ob 19.30 s cunjo za prah
zdrsim preko najinega zaprašenega odnosa
in postanem eno z ozadjem.

Izgubljam tempo. Stegneš se do omarice
in prestaviš metronom na allegro.

Moj obraz je spačen v nasmešek,
ko ga prekriješ z rjuho.

Ob sredah je tudi neskončnost prašna.

NESREČA

Ni preveč bistveno, katero
pot v brezbrižnost ubereš,
vsaka je na debelo posuta
z ostrimi mnenji.

Dolgo sva se spotikala ob
osti, drug drugemu lizala
ranice in si nazadnje
po mnogih padcih
na drobne kose
razbila razsodnost.

Zdaj večino dni sediva
vsak v svoji temni sobi
in po abecednem redu
sortirava sence.

ZADNJA STRUNA

Strgala sva struno.

Bila je čisto zadnja in zdaj je najin svet
zalila lepljiva tišina.

Krivda je v celoti, popolnoma, neizpodbitno najina.

Tako so razsodili.

»Neenotno mnenje o tempu.
Nerazumevanje karakterja.
Nedodelan aranžma.
Preveč radikalna oddaljitev od izvirnika.
Neizčiščena intonacija.
Samovoljna interpretacija.
Prevelika nihanja v dinamiki.
Preveč temperamenta.
Slaba skupna igra.
Napačna artikulacija.
Solistični deli predolgi.

In prepomembni.«

»Neakademska«, so nama napisali na čelo. »Neakademska«.

Amaterja v svetu profesionalcev.
Nastopača med priznanimi umetniki.
Ceneni lutki na uglednih odrskih deskah.

In tako sva poslednjič pospravila inštrumente,
sortirala note, jih vrnila v arhiv,
zložila stojala,
si z obraza sprala ličila
in ugasnila metronom.

Na koncu sva iz partiture iztrgala zadnji list,
ga razpolovila in odšla.
Vsak s svojo polovico
nikoli izigrane kadence

ter krajšim delom strune.

VLAK

Ko se vozim z vlakom, mi misli vedno uhajajo k tebi.

Od nekdaj sem se čudila dejstvu, da sva kljub neznanskemu
ujemanju vedno ljubila popolnoma različne stvari.

Ti si oboževal vonj jasmina, jaz vonj sveže narezane pomaranče.
Jaz sem ljubila vzhajajočo Luno, ti umirajoče Sonce.
Ti si drgetal ob rahločutnih stihih, jaz ob krhkih melodijah.
In medtem ko sem jaz hrepenela po plovbi z jadrnicami, si bil ti nor na …

… vlake.

Glasen ropot, gneča, neudobni sedeži.
Sprevodnik se spotika preko nabito polnih kovčkov.
Nataknjen ženski glas na drugi strani vagona vpije,
da kreten, ki je odprl okno, ni niti pomislil
na njen seneni nahod in da, če ga ne misli
nemudoma zapreti, bo ona osebno
prišla tja in ...

… ah ...

… zatohel zrak v vagonu me vedno uspava in bliskovito hitro tonem v sen.
Nasproti mene starec vneto razlaga o težkem življenju iz predvojnih časov.
Komu?
Meni?
Odsotno kimam in se trudim vljudno iztrgati iz pogovora.
Cepec ne zna utihniti.
Vljudnost pošljem k vragu. S plaščem se pokrijem prek glave.
Do gledališča je še devet postaj.

Skozi sanje mi zaveje svež piš prijetne, znane vonjave.
Poskušam se okleniti izmuzljive misli.
Prek obraza se mi v snu razlije nasmešek, ki si ga
trenutno ne znam pojasniti.

Deset postaj kasneje glasno preklinjam,
ko si med tekom v ledenih sunkih vetra
masiram odrevenele vratne mišice.

Ti si znal vedno poimenovati vsako mišico in kito,
ko si mi po vratu drsel z vročimi dlanmi.
In pri tem si vedno dišal po …

po …

(Obstanem.)

PRAZNINA

Dvorana gledališča je spet nabito prazna.

Prazna čustva človeških lupin
poglabljajo še moje praznine,
ki sem jih zadnja leta tako skrbno zalivala
in okopavala. Tako kot midva nekoč
gredico zgodnje cvetočih srčnih utvar,
čakajočih, da jih nekdo enakomerno
poreže pri koreninah in šopek odnese
na pokopališče praznih besed.

Trikrat na teden jih hodim opazovat, kako
stegujejo gobce proti odru
v upanju, da jim boš v njihovo izvotljenost
vlil vsaj nekaj curkov človeškosti.

In ko izpijejo vse sokove tvojega
uma, te izžetega pustijo na dnu
prazne kotanje mesene stvarnosti.

Medtem pa jim na poti do doma
skozi naluknjan razum odteče še zadnja
kaplja srčnosti, ki si jim jo tako nesebično
podaril v zameno za možnost,

da sploh smeš komu kaj podariti.

SEVERNA GNEZDA

K tebi sem se vrnila iz južnih krajev,
da spet prezimiva skupaj.
Tamkajšnja mesta imajo prevelike začetnice,
izgubiti se je bilo neizogibno.

Povej mi, še vedno pod tramovi preperelih
spominov hraniš gnezdo zame?

Si že pokopal trupelca velikih besed, ki sva
jih tam spočela in porodila?
Njihove oči so bile presvetle in kljuni nenasitni.
Hranila sva jih s solzami, dokler sva jih imela.
In potem nisva imela niti solz več.

Poprimi za lopato,
pred hišo bova izkopala vodnjak
in vanj zbrala vso žalost sveta.
Nato ga bova zasula in skupaj odletela
nekam daleč na sever.

Menda tam reke solz nikoli ne presahnejo.


Menda.

STARA JEZERA

Odblesk Rimske ceste na gladini tvojih oči.
Pozabljene strasti, natočene iz
zaprašenih sodov, razlite
preko posušenih dni.

Pijeva jih. Vsrkavava njihov vonj.
Potapljava se v njih.
Do kolen.
Do pasu.
Do ramen.

Voda je hladna. V njej je tvoja koža
še bolj vroča. Še mehkejša.
Takšna, kot je bila takrat.
V nekem drugem času.
V času drugih pravil.
Najinih pravil.

V srebrni mesečini je obris
greha malo manj razločen.
Malo manj boleč.

Potopiva se še enkrat.
Globlje.
Dlje.
Preden vzide Sonce
in bodo dejanja dobila sence.

Morda uspeva s sebe sprati oči sveta,
nepremično uprte v naju.

Ali pa vsaj za trenutek utopiva vest.

PRESTARA ZA PESKOVNIK

Premlada za življenje.

Trenutki, presejani skozi sito
primernosti in zveličavnosti.

V tuja srca zabijava žeblje in nanje
obešava svoje slike. Posplošene na
en sam, trohneči odtenek sive.

Ne morem se hraniti s tujim mesom in
zate zjutraj oponašati sinic.
Ne morem brsteti v tvojem vrtu.
Korenine ne sežejo tako daleč.
Zasadila sem se drugje.
Na samem.
V drugih sanjah.

Pozabi me.

Pometi peščeni dvorec, ki sva ga zgradila
v zadnjem poskusu utopične stvarnosti.

Prestara sva za peskovnik.

Prestara.

NIKOLI SESTAVLJEN

Ko sem te potegnila z zaprašene police
si bil globoko zabasan nekam
med Sartra in Junga.
Razdrobljen.
Na tisoče
obledelih
koscev.
Brez
navideznega
reda.

Brez navodil.

Bila sem nora na sestavljanke.
Naloge sem se lotila sistematično.
Razprostrla sem te prek časa in prostora,
Izračunala morebitna stekališča
in ti …

… ti si se mi smehljal izza hrbta.

S prstom si drsel preko ravnih črt,
sijočih barv
in mojega tilnika.

Še vedno ne razumem,
zakaj si vztrajno krvavel
iz že sestavljenih koščkov,
če pa so se vendar tako
fantastično ujemali.

Res fantastično.
Skoraj brez posegov, ti pravim.

POD GILJOTINO

Zastor je rdeč.

Rdeč od krvi iluzije, ki jo vsak večer
s kirurško natančnostjo obglavi in loči
njeno okravateno truplo
od zlaganega nasmeha.

Danes se ti pridružim, da bova
skupaj plavala v njeni krvi.

Obrisala si bova laži z ustnic.
Naj gledajo resnico.
Saj so slepi.
Nikoli je ne bodo videli.

V njihovih očeh sva Romeo in
Julija. Ploskajo smrti.
"Odlično, odlično", vpijejo in
jutri bodo prišli po novi odmerek
najinega konca.

Zdaj naju ne izdajajo več
samo na recept.